Stric Tone je bil zelo nabrit in je rad pripovedoval, kako je prelisičil ali v besednih dvobojih premagal koga drugega. Njegove zgodbe so bile vedno vesele in vedno so imele v sebi ščepec soli ali skrito globoko resnico in otroci so ga res radi poslušali. Posebno so še naostrili ušesa vsakič, kadar je mama strogo pogledala in rekla: »Veš kaj, pazi, kako govoriš pred otroki, ni se treba iz vsega norčevati.« Ponavadi je ob takem opozorilu stric pomežiknil otrokom in zastokal: »Če je pa vse res!«

Tako je bilo tudi tisti večer, ko se je o mraku na starem biciklu pripeljal z onega konca kraja in se grdo držal.

»Kaj je, kaj je?« so se otroci nestrpno gnetli okoli njega.

»Saj vidite, da nimam luči in zdaj sta prišla dva nova policaja, ki me še ne poznata, in sta me ustavila. 'Kje imate pa luč? Nevarno je voziti brez luči.' 'Ne potrebujem luči …' 'Nimate je, to bo 50 evrov.' 'Ne potrebujem luči, se vedno angel varuh vozi z menoj.' 'Angel varuh se vozi z vami? Dva...