Veličina in obenem tragičnost ljudi je v razpetosti med bivanjem v času in večnostjo, ki nas prav tako zaznamuje. Zato življenje ni le bežen sprehod in potem prepad niča v breznu smrti, ampak nosimo v sebi tudi pečat Duha, ki gre nad to in ga imenujemo večnost.

Če je stvarjenjski dar zabrisan z grehom in mnogimi načini iskanja te večnosti, obstaja v središču krščanskega oznanila razodetje božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Kristus se je s svojim učlovečenjem, trpljenjem in vstajenjem povsem predal ljubezni in tako vso svojo človeškost izročil Očetu ter ljudem. Njegov čisti dar je stopil v večni spomin, kar pomeni, da je njegova oseba in življenjski dar zunaj pozabe. Za vse Kristusove učence velja, da če se prepustijo njegovi veliki noči, stopijo v večni spomin ljubezni. To se zgodi pri krstu in se obnavlja pri spovedi ter evharistiji. Pri vsakem bogoslužju stopamo v živ spomin Kristusove smrti, vstajenja in celo poslednje sodbe, poudarja Špidlik. Zgodovinski dogodki živijo...