Sonet Božjemu detetu

Z glasom čustva sem se javljal
pred nesreče padcem prvim,
iskal te s sijem, sprva mračnim,
ki v razumu je poganjal.

A vselej, Gospod, brez osnove oglašal,
a nikdar, Gospod, z vere upom trdnim,
ker oni sij ni seval z žarom jasnim
in oni glas je veter proč odnašal.

Potrebno je bilo, da umrl dan je,
da noč prispela, da je umolknil glas
in da radost prešla je,

da sem te znal odkriti, jaz,
...