Ko so 10. julija 2000 v Uzbekistanu ustrelili na smrt obsojenega devetindvajsetletnega Dmitrija, se je njegovi materi Tamari Ivanovni Chikunovi sesul svet. »Dva dni po usmrtitvi sem prišla na obisk v zapor in izvedela, da ga ni več. O njegovi usmrtitvi nisem bila obveščena, od njega se nisem mogla niti posloviti. Pred seboj nisem imela nobenega cilja in smisla v življenju več, bil je vsa moja prihodnost,« je povedala 61-letna Rusinja iz Uzbekistana na tiskovni konferenci v Galeriji Družina 22. februarja letos, dan po prejetju nagrade Nadje Magajna v Trstu. Čeprav je obiskala vsa pokopališča v okolici uzbekistanske prestolnice Taškent, njegovega groba ni mogla najti. »Ko bi vsaj lahko šla na grob in se tam zjokala, toda tudi tega nisem mogla storiti.«

Sinovo zadnje pismo, v katerem je zapisal: »Ti si moj najljubši človek na svetu« in dejal, da ne bo nikoli dovolil, da jo mučijo in da rajši vidi, da ubijejo njega, pa je zanjo post...