»Kristus Kralj? Kakor da se vam kristjanom še toži po srednjem veku ... Nehajte že s tem!«

To sem pred kratkim slišal iz ust nekega agnostičnega znanca. Na obrazu je bilo videti, da je prepričan, da moram kot katoličan, ko vstopim v cerkev, pred vrati pustiti glavo, z vsem, kar je notri: razumom, individualnostjo, notranjo svobodo. Sodobni človek v demokratičnih družbah – toliko bolj pa v tistih, ki so se rodile iz jakobinskih korenin – ima prirojen odpor do vsega, kar je dostojanstveno. Do človekove neponovljive enkratnosti. Francoski revolucionarji v svoje geslo niso vključili enakopravnosti, temveč enakost. Vsi naj bi bili enaki. Kdor izstopa, moti.

Zakaj Cerkev vztraja pri prazniku Kristusa Kralja? Ali ni dovolj, če Jezusa kličemo Božji Sin, Odrešenik sveta, Pot, Resnica in Življenje?

Praznik Kristus Kralja je leta 1925 vzpostavil papež Pij XI., da bi kristjane spomnil, da so dolžni pokorščino le Bogu v nebesih, le svojemu Odrešeniku in ne zemeljski...