Človek se rad počuti dobro v svoji obleki. Notranjost ga ščiti pred zunanjim mrazom in pred tujimi pogledi, zunanjost – izbrane barve in kroj – pa drugim ljudem razodeva njegova notranja razpoloženja.

Eno mora biti usklajeno z drugim: zgolj zaradi privlačnega videza se je nesmiselno tlačiti v pretesno obleko; enako neprimerno se je v trenutkih žalovanja obleči v živobarvna, pisana oblačila. Obleko izbiramo po svoji meri in po svojih čutenjih, ne po čutenjih in po meri drugih.

Tako je s politiko. Za Aristotela, velikana grške misli, ki je pred več kakor dva tisoč leti položil miselne temelje Zahoda, je politika zunanja stran etike, etika pa notranja stran politike. Etika in politika sta dvojčici, ki bi umrli, če bi ju ločili. Zato morata delovati usklajeno, kakor delujeta usklajeno obe možganski polovici. Kar etika spoznava v notranjosti, v vesti, mora politika živeti v zunanjosti, med ljudmi. Če se ločita, začneta delovati razdvojeno; pokažejo se znamenja shizofre...