Dolžniška kriza gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, nas je katoličane spravila v sramoto; drugi so v njej videli čisti dokaz, da je Cerkev eno od človeških podjetij, rdečih pod kožo, ki dela le za svoje koristi; tretji pa − bogsigavedi če ne?! – so h krizi celo pripomogli v pričakovanju, da jim bo zastonj kakor zrela hruška v predpasnik padlo katero od podjetij. A pustimo to! Za odzivi tako tistih, ki so zgroženi nad dogodkom kot nečim nemogočim, kakor onih drugih, ki so v njem takoj prepoznali novo priložnost za blatenje Cerkve, ki se je ne sme zamuditi, se kaže preprosto dejstvo: od Cerkve se veliko pričakuje. Kako globoka je dolina, spoznamo šele takrat, ko se nad njo dvigujejo visoki hribi. O globokem moralnem padcu govorimo samo pri človeku, ki ga moralno visoko cenimo. Če nemoralno živi nekdo, od katerega moralnosti niti ne pričakujemo, njegovega nemoralnega življenja niti ne opazimo.

Posledice dolžniške krize lahko primerjamo ponesrečenemu izstrelk...