Jože Snoj je s svojim pisanjem zaznamoval slovenski literarni prostor zadnjega pol stoletja. Že njegova prva pesniška zbirka Mlin stooki (1963) je pred izdajo naletela na ovire – zbirko je nesel na Cankarjevo založbo in še danes vidi pred seboj zaripel obraz Bena Zupančiča, ko tolče po mizi in vpije: »Za to bi vas pred kratkim še ustrelili!« Kamen spotike je bil verz »in zvezda ni več rdeča«, v pesmi Ure starih vojakov je bil seveda mišljen provokativno in ne informbirojevsko razočarano. Odtlej je bilo Snojevo ustvarjenje – v liriko je vse izraziteje vnašal bogoiskateljstvo, v romanih pa odkrival grozote povojnih pobojev – podvrženo anatemi. Pri levičarsko uglašenih pesniških somišljenikih, kot pravi, ni naletel na kak globlji interes, oblast pa je ob vsaki novi izdaji »promptno zastrigla z ušesi«. V takoimenovanih strukturah, tudi literarnih, je obveljalo, naj ostane čim manj opazen. »Za vsak kanček javne prisotnosti sem se moral potruditi stokrat bolj kot drugi,« je dejal v nekem intervjuju.