Čim bolj premišljujem o vnovičnem strunjanskem »umetnikovem« podvigu, bolj se mi zdi, da se človek zažiganja križa loti iz enega samega razloga. Ker mu križ sam in tisto, kar simbolizira, predstavlja problem. In ker obojega preprosto ne prenese. Vse leporečenje o ekstatičnih občutkih ob takšnem prizoru je sprenevedanje, ki vžge ali ne.

Vendar neokusni performans sam ni jedro težave. Je pač podvig skrajneža (ali dveh skrajnežev) z enega od družbenih robov. Ne gre se slepiti, da v belem svetu ni obilice takih skrajnežev in njihovih somišljenikov, ki jim vsako omenjanje krščanstva povzroči neznosne bolečine. Toda vsem drugim v družbi, naj bodo do krščanske dediščine še tako kritični, je jasno, kam spadajo njihove javne terapije.

V Sloveniji konsenza o nekaterih osnovnih normah ni. Dovolj nespodobno bi bilo že, ko se predsednik republike kot nosilec najvišje simbolne avtoritete sploh ne bi oglasil. A žal je ravno njegov zapozneli odziv, na katerega smo čakali skoraj...