Slovenski kontekst za razumevanje konzervativnosti in naprednosti je specifično bolan.

Aleš Primc je postal simbolna osebnost slovenskega katoličana, ki si je po koncu revolucije drznil zagnati civilno iniciativo in za to uporabiti vsa pravna legalna sredstva, da morda na referendumu doseže željen cilj, ki je, da biološko in psihološko neenakost ni mogoče pravno izenačiti. Za to svojo predrznost je dobil zvrhano mero nizkih udarcev in absolutno medijsko kontrolo za morebitne napake. Kdor dela, tudi greši, pravi pregovor, popolnih ljudi ni, tudi Primčevi aktivisti brcnejo kakšno mimo. Predvsem pa je agitprop hotel Primca položiti v cerkveno institucionalno naročje.

Zanimive so reakcije nekaterih politikov, varuhinje človekovih pravic in seveda medijev, ki zaženejo huronsko vpitje, ko se kaj ponesreči na desni strani, in umolknejo, ko je za kaj kriva levica. Če smo kristjani deležni groženj s smrtjo, če kdo javno izreka sovraštvo do Cerkve ali če se neka ban...