Fant, študent, ki mi pomaga preurejati knjižno omaro, jemlje iz nje knjigo za knjigo, da mi prebere naslov, da jaz odločim, ali naj knjiga ostane na svojem mestu ali naj ga prepusti kakšni novejši, ki svoj prostor še išče.
»Avrelij Avguštin, IZPOVEDI«, prebere naslov fant, ko je sredi prve police. Je iz krščanske hiše, pa rečem: »Knjiga največjega genija krščanstva ne bo šla iz omare. 'Izpovedi' so ena velikih knjig človeštva. V Izpovedih bom moral znova prebrati še marsikatero stran.
»Na primer?«
»Na primer poglavje, kjer se Avguštin pred odplutjem v Afriko z materjo Moniko ustavi v gostišču v Ostiji. Neki večer se mati in sin, naslonjena na okno nad notranjim dvoriščem, pogovarjata o tem, kakšno naj bi bilo večno življenje v nebesih …«
Toda že je tu druga knjiga, ki spet ne sme iz omare, knjiga Nemca, frančiškana, FRANČIŠKAN je tudi njen naslov. Menda ga po vojni ni bilo prevoda, ki bi ga prebral s takšno strastjo.
Fantastična, a resnična zgodba frančiška...