Za nami je praznik kulture, kurioziteta, s katero želimo drugim pokazati našo posebno občutljivost za kulturo, za to žlahtno »lepilo« tisočerih osebnih posebnosti slovenske istovetnosti. V njem prepoznavamo, včasih sicer s precejšnjim obotavljanjem, osebnosti, ki so zaznamovale stvarnost s svojo ustvarjalnostjo tako prepričljivo, da v narodu prebudijo mehanizem poistovetenja. Mednje sodi tudi arhitekt Jože Plečnik. V naš kolektivni spomin je vstopil šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja po ’odkritju’ njegove veličine v tujini. Mojstrova samosvoja umetniška govorica je begala in še bega razvrščevalce vseh vrst. Avantgardisti so očitali njegovemu delu tradicionalnost, neinventivnost in epigonstvo antike, konservativcem pa se je zdelo preveč radikalno, s premalo posluha za domnevno nedotakljivost arhitekturne dediščine. Moč njegove arhitekture pa je, sodeč po množičnem obisku takratnih odmevnih razstav v Parizu, Madridu, Münchnu, Dunaju, Ljubljani idr., prepričala mimo oznak in z njimi povezanih obveznih tolmačenj. Ko močí Plečnikove arhitekture ni bilo več mogoče tajiti, so nekateri v njej hitro »odkrili« prvine moderne in postmoderne »poetike«.