Ob prazniku, ko je naša domovina postala naša država

Vedno znova me ob branju gane konec Cankarjevih Podob iz sanj. Smrt pride k njemu na obisk in po dolgem molku spregovori: »Človek, povej, kako si živel, kómu živiš!« V strahu ne zna odgovoriti. In Smrt mu reče: »Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal ... Zasmilil se ti je ta in oni zlati klas, ki je padel; ... náse, náse edinega pa si mislil ves čas … Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj ...«

Malodušje, brezciljnost, nemoralnost, brezpravnost, pomanjkanje zgodovinskega spomina so se polastili naše družbe. Drug drugega prepričujemo, da ne zmoremo, da Sloveniji ni pomoči. Vendar, ali se zavedamo, da je pomanjkanje upanja že preddverje obupa...