Kristus je hotel okronati svoje poslanstvo na zemlji ne s kakšno veliko manifestacijo, ampak s trpljenjem.

Oblik trpljenja, kateremu je človeško bitje izpostavljeno, je nešteto, od telesnih do duševnih in življenjsko-situacijskih (vojne, katastrofe, policijski režimi).

Z božjo skrajnostjo si je Kristus izbral vrsto trpljenja, ki je bilo v njegovem času najokrutnejše. Tu se omejujemo na njegovo zunanje trpljenje, kajti kar je šlo skozi njegovo dušo od Getsemanija dalje, je moralo biti nekaj nepredstavljivo strahotnega: skoznjo je šlo vse zlo sveta od začetka do konca zgodovine.

A če ostanemo pri njegovem zunanjem trpljenju, je v evangeliju samo, da tako rečemo, krvavo potenje, bičanje, kronanje s trnjem, nošnja križa in križanje. Vse to bi se bilo lahko opravilo z neko, da tako rečemo, tehnično okrutnostjo, ki bi omejevalo mučenje na telo, ne pa na psiho obsojenca.

Morda spada k božji čezmernosti tudi to, da si je Kristus izbral poleg notranjega o...