Grem v svojo oazo!
Zapuščam beton in steklo,
zapuščam fotelj, televizor in računalnik,
zapuščam zamrzovalno skrinjo,
nakupovalne in kulturne centre;
odlagam vsa slepila in poživila,
vse steznike sodb in ocenjevanja,
vse obleke nezmotljivosti;
poslavljam se od petelinjenja malih duhov,
od okupatorjev moči in denarja,
od vseh, ki jih ne morem srečati s srcem.

Grem v oazo zaradi domotožja:
po izgubljenem raju in bližini,
po iskrenem srcu in mehki roki;
grem, da bi pogledal v otroške oči,
da bi dehtel s cvetjem in drevjem,
da bi letel s pticami in metulji,
da bi prisluhnil šepetu izvira
in se umil z jutranjo roso.
Grem v oazo po tiste trenutke,
v katerih bodo roke zopet našle roke,
v katerih bo srce ponovno začutilo srce,
v katerih ljubezni ne bo več treba besed
in se dobrota ne bo ogledovala v ogledalu.

Grem v oazo zaradi božjega povabila
na srečanje z Ljubeznijo:
...