Te besede, ki jih kristjani kot svoje temeljno prepričanje izpovedujemo od samih začetkov krščanstva, so ustvarjale zgodovino Zahoda, danes pa so predmet ostrih kritik. Z odkrito podporo medijev jim mnogi sprevračajo pomen: v katolištvu vidijo katolibanstvo, v svetosti dvojno moralo, v enosti potuhnjenost osebnih interesov, v apostolskosti nestrpnost do drugače mislečih. S tem naše javno mnenje v podzavesti ljudi ustvarja negativno podobo Cerkve, to pa ne škoduje samo Cerkvi in vernim, ampak tudi državi, saj državo spreminja v smetišče črnogledosti in negativizma. Na smetišču pa ne more zrasti nič lepega, razen po čudežu, kakršnega je na malgaških smetiščih storil misijonar Peter Opeka.

Kot kristjani moramo nenehno obnavljati pravi pomen besed iz naslova. Začnimo po vrsti.

Banane ne rastejo na Antarktiki in pingvini ne racajo po Sredozemlju. Vsaka živa vrsta preživi in se razvija le v primernem, zanjo ugodnem okolju. Podobno je z mišljenjem, čutenjem in obnašanjem....