Ob začetku študijskega leta, ki ga zaznamuje oktober, je človek poln pričakovanj. Preveva ga elan novega, znanja in napredka. A kaj ko ga kruta realnost kaj kmalu prikuje na groba, trda tla. Izhodišče tega zapisa je resnična izkušnja v razredu, polnem mladih ljudi. Ljudi, ki jim predstaviš tri države, ki so imele pravo, a katerih ravnanje je povzročilo neslutene grozote: Auschwitz, Huda jama, ISIS v Iraku. Ko študente vprašaš, ali so take države s pravom, ki povzroči take grozote, pravne države, in jih velika večina v odgovor prikima z da, takrat veš, da je nekaj narobe.

Hude narobe. Tako, kot je hudo narobe, ko predsednik najvišjega demokratičnega organa naniza cel kup z logiko in naravo stvari sprtih stavkov in hkrati pribije, da je država, ki jo predstavlja, korak nazaj, ker pač nima enake dediščine, kredibilnosti in ugleda kot država, s katero naj bi, tako smo zapisali v ustavi, namensko prekinili za vselej. Tedaj je zaključek en sam: živimo ne samo v nenormalni,...