Padec berlinskega zidu je v Sloveniji tipično tranzicijsko izpraznjen pojem. Da ne more biti drugače, sam po sebi dokazuje že zapisan stavek. Če je minilo četrt stoletja od nekega obdobja in smo še vedno prisiljeni aktualnim stvarem dodajati pridevnik tranzicijski, pomeni, da je šel tisti padec mimo naših globin. Morda nas je premaknil, a nismo se mu pustili zares spremeniti. Vsota naših medlih korakov v demokracijo, našega samozavestnega stopicanja na mestu in obešenjaškega oziranja nazaj nas po petindvajsetih letih sooča z dejstvom, da se vrtimo v krogu, ki se mu reče nezadostno zastavljena in zato neuspela tranzicija.

Pop ikona – Berlinski zid je bil vrelec prispodob že v času svoje smrtonosne funkcije. Na eni strani golota socialističnega mrtvila, na drugi grafitarsko prekipevanje bolj ali manj posrečene duhovitosti. Po padcu je bil raznesen po vsem svetu. Tu in tam je postal močan pomnik, marsikje pa se zdi, da je le moden spominek. Če se ozremo po največ...