Mar ni prav célo stvarstvo – atelje?
In večni, ljubi Bog njegov Umetnik?
Ustvarja, zmeraj znova, duh človeka,
metulje, rože, sneg, primorski svet.

Stvari se tukaj res dogajajo.
Smehljaje naš Umetnik vse ustvarja,
in radodarno – kjer je prav – prostost.
Da vsako jutro vzide nova zarja,
celó bakterijam in virusom ...
A nam, iz dneva v dan, kaj vse podarja!
Oh, upajmo, da nismo – kamnolom,
ki niti krokarju ne odgovarja.

In zdaj bom o skrivnosti še zapel.
Ime Umetnikovo vam razkril bom:
»Ljubezen sem« sam sebe razodel je.
Nekoč bo z nami božje vince pil.

Vladimir Kos,
Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov