Pomlad se razcveteva na večernem nebu;/nešteto rož cveti in mirno sije/zlati svet; o vzdignite me k sebi/purpurni oblaki! Morda bi se mi zgoraj//ljubezen in trpljenje raztenila v luč in zrak! – »Sanjarija!« bo bržkone zaklical marsikdo ob teh verzih Hölderlinove Večerne fantazije (v prevodu Nika Grafenauerja). Da, kako značilno: romantika, beg iz sveta k nedosežnim idealom, v privatne resničnosti, ki so zgolj fantazijske tvorbe, s katerimi neodgovorneži, egoisti in luzerji skušajo kompenzirati svoje osebnostne in družbene primanjkljaje! Natanko tole torej: brezplodno sanjaštvo. Toda v poeziji, kakršna je Hölderlinova, se dogaja v resnici nekaj drugega: v njej odmevajo izkušnje življenja, ki ni samo organski, biološki, psihološki ali družbeni proces, temveč nekaj nepojmljivo večjega; nekaj najbolj znanega, mojega in obenem neznanskega, neobvladljivega. Nekaj, kar je povsem »tu in zdaj« in kar obenem izbrisuje vsak »tu in zdaj«. Takšna poezija zajema dih iz presežnega, nast...