Svoje »vesele praznike« običajno delim na tri dele, ki jih vedno prežemajo božja navzočnost, molitev, mir. Kljub naštetemu se mi pogosto zgodi, da ta razpoloženja izgubim v načrtovanju in pripravah, v prvem delu prazničnega obdobja. V drugem delu so ti ob strani, zaradi veselja ob zbrani družini in obiskovanju sorodnikov ter prijateljev. V zadnjem, tretjem delu pa lepoto praznikov prekrijejo utrujenost, včasih tudi razočaranje nad neizpolnjenimi pričakovanji.

Naposled se vrne navaden, delovni dan s svojo težo skrbi in opravili. Kolo življenja se vrti naprej med družino, delom in posameznimi dejavnostmi, ki mi jih nikoli ne zmanjka.

V mojem poprazničnem razpoloženju in ob spoznanju o pretiranih zaobljubah se ustavim ob misli, da potrebujem spodbudo, vsaj eno, pravo besedo.

Tokrat jo berem v pismu Efežanom. Apostol Pavel mi namreč zaželi, da mi On, Gospod, razsvetli srce. Kot da bi vedel, da se vanj počasi tihotapi praznina.

Čudim se temu, da me...