Foto: Tatjana Splichal

Obdobje odraslosti je izredno naporno. Ko postanemo polnoletni, se od nas pričakuje, da prevzamemo polno odgovornost za svoja dejanja in življenje jemljemo z veliko mero resnosti. Dodeljene so nam naloge, ki zahtevajo ogromno truda in napora, zato (pre)večkrat pozabimo na iskreno otroško veselje. Zato so leta, ko smo se nebrzdano smejali ob smešnem dogodku, ko smo se igrali z lego kockami in punčkami, le še senca spomina.

»KO SEM BILA MAJHNA, SEM …«

Dvaindvajsetletna Vesna razmišlja: »Otroštvo je čudovito in brezskrbno obdobje, ko je naše razumevanje sveta preprosto, naše srce pa iskreno. Takrat smo lahko sanjali in imeli smo občutek, da so nam odprta vsa vrata. Mi počasi odraščamo, v nas pa ostaja otrok, katerega srce je še vedno iskreno, njegovo razumevanje sveta je še vedno preprosto, on še vedno sanja.«
<...>