Med bralci, ki jih je s svojo pripovedjo očarala Margarete Buber Neumann (predstavljena prejšnji mesec), je bil tudi Edvard Kocbek. Ko se je avgusta 1951 vrnil z morja, ga je čakal kup Poročevalcev. Usedel se je in »dolgo v noč bral« poročilo o življenju za bodečo žico pod Stalinom in pod Hitlerjem, saj ni mogel nehati: »Ta preprosto in stvarno pisan dokument deluje po brutalnosti tirana in človečnosti žrtev tako pristno, da nisem nehal, dokler nisem prebral vseh številk. Ponoči sem sanjal o krutem svetu, o demoniji komunizma in o svoji tragiki, ki jo sanje vedno češče izražajo.«

Toda odkrite besede o »demoniji komunizma« niso zbujale samo začudenja in navdušenja. Marsikdo je bil tudi jezen, ker so bili slovenski teksti te vrste zelo odkriti v zgražanju nad dogajanjem v Sovjetski zvezi (tudi na Madžarskem, Poljskem, Romuniji itd.), a so se hkrati pretvarjali, da pa se doma ne dogaja nič podobnega in nič posebnega … Kocbek si je v dnevnik zabeležil tudi obisk svoje zn...