Z znancem, vernim človekom, zgodovinarjem, sva se ustavila ob Kristusovim besedah Petru v Cezareji Filipovi: »Ti si skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.«

»So pa tleskanja vrat kar hrupna,« sem pripomnil.

»Veš,« je rekel znanec, »da sem poskusil našteti manj hrupnejše tleske tistih vrat na Cerkev od samega začetka do danes?«

»No,« sem rekel, »kar naštej mi jih, da si osvežim zgodovinsko znanje.« In je začel:

»Prvič: Poizkus likvidacije Jezusa Kristusa bi bil tudi uspel, ko ne bi bilo njegovega vstajenja.

Drugič: Tristoletno utapljanje mladega krščanstva v krvi, ki se je končalo s pokristjanjenem rimskega imperija. Peklenskemu planerju se je spet zalomilo.

Tretjič: Izbruh kakih sto herezij, ki naj bi razjedle krščanstvo, a je povzročil »nicejsko« veroizpoved, ki je še zmeraj veljavna.

Četrtič: Strateg si je izvolil novo sredstvo: razkol, odcepitev od Petra … Vzhodni...