Zahvalne nedelje iz otroštva se bolj kot po božji besedi spominjam po najlepših in najdebelejših poljskih pridelkih, lično razpostavljenih pred oltarjem. Ljudje so res prihranili in prinesli najboljše pred Boga. Danes se mi ob občudovanju pridelkov mota po glavi tudi Gospodova beseda in čudim se, kakšno moč ima.

Čeprav se zdi, da se moramo ljudje sami potruditi za zaslužek in živež, se večkrat izkaže, da prizadevanje kljub vsemu ni dovolj. Blagodejna je misel, da resnično nismo sami in da Bog lahko marsikaj slabega obrne tudi v dobro – to zmore samo On. Če ga Bogu dopustimo, velikodušno blagoslovi naš trud in prizadevanja ter nas varuje po svoji Previdnosti. Včasih se to kaže po zelo malenkostnih stvareh, nepomembnih dogodkih, srečanjih; tako da je treba imeti oči presneto dobro odprte.

Vdova iz Prve knjige kraljev jih je imela. In bila blagoslovljena. To pa je tokrat še bolj očitno, če preberemo več vrstic, kot jih je izbranih za berilo, ker nam razkrijejo še več...