Pisec Creda iskreno prizna, da bi mu bila napoved leta božje pravičnosti »bolj pri srcu kot napoved leta (božjega) usmiljenja«, toda zlahka se je vdal v to drugo obliko, prepričan, da ima vrh Cerkve vse drugačen razgled nad duhovnih
stanjem sveta kakor on sam, zraven pa, da ima ta vrh skozi zgodovino asistenco duha. Za svoj sprejem usmiljenja je kmalu dobil potrditev, ki ga je pretresla. To je bila epizoda iz življenja p. Leopolda Mandića, ki je bil med obema vojnama znamenit in čudežen spomenik v Padovi. Vse mesto je vedelo, h komu se človek v tistem mračnem času lahko zateče po tolažbo.

Nekega dne je stopila k njegovi spovednici ženska, obupana nad posmrtno usodo svojega brata, ki ga je imela za pogubljenega. Pater ji je zastavil nekaj vprašanj.

»Je hodil v cerkev?«

»Ne.«

»Je molil?«

»Ne.«

»Je preklinjal?«

»Ja.«

»Kaj pa vi?«

»Hodila sem v cerkev in prejemala obhajilo.«

»Ali verjamete, da...