Ko se otrok rodi, ne loči sebe od sveta, ki ga obdaja. Sebe istoveti le po odzivu, ki ga vidi v drugem, še najbolj v mami. Pravzaprav je zlit z njo in ker obstaja ona, obstaja tudi on, otrok. O je svet, ki je kot lebdenje, kjer ni jaz in ti, pač pa jazti, in kjer so pojmi, ki jih (s)poznamo kasneje v življenju, popolnoma brez pomena. Lastnina, denar, posest, moje-tvoje. Kot pravi Alenka Rebula v svoji knjigi Globine, ki so nas rodile, Alenka Rebula, Globine, ki so nas rodile, Mohorjeva založba v Celovcu, 2009. »je otrok na začetku predvsem čutno bitje« brez jasnih in opredeljenih meja med svetom in njim, doživlja se kot »nekakšno nastajajoče prozorno jedro … tančica, membrana, skozi katero se ga vse dotika«.

Imeti zapisano v genom človeka

Občutek za lastnino se pri otroku razvija kot ena od mnogih funkcij in vlog, ki so potrebne in uporabne v svetu, kamor se rodi. Psihologi pravijo, da v oralnem obdobju razvoja otrok prične vzpostavljati dejavnejši stik z zu...