»S teboj govorim, pa sem ti daleč,« se začenja pesem Srečka Kosovela Ecce homo. Evangeljske besede v naslovu dajejo besedilu skoraj religiozno globino in napovedujejo, da se bo pesnik pognal do dna, da se bo dotaknil same resnice o človeku. Vendar ne more priti do svoje podobe: »Senca je vzrasla v tisoč senc./Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam./Kako naj ti rečem, kam?« Moderni jaz, »izmučen od svojih lastnih abstraktnih oblik«, na tem brezpotju ne pozna božjega obraza. Ni jasno, kdo je pesnikov oddaljeni sogovornik: je to bralec pesmi ali on sam? Je pesem portret ali avtoportret, ali morda celo iz obupanih besed izoblikovana molitev? Eno pa je jasno: to, da pesnik gori, gori od želje, ki je religiozna, razdrobljeni svet presegajoča, metafizična želja: »Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.« Slutimo: tako vroče žeje moderni jaz ne bo mogel dolgo zdržati, moral si bo poiskati uteho, kmalu se ne bo več spraševal, ta uteha bo vera: »Eno je sveto: Preprosto in Pristno.«
<...>