Ljubezen med zakoncema ima dva osnovna namena: je znamenje in potrditev njune ljubezni ter posredovanje življenja novemu bitju, otroku. V tem se kaže »dinamika ljubezni«, ki teži k nenehni rasti, dozorevanju in razširitvi. Zaljubljenost je minljiva, kdaj slepa in sebična, ker išče bolj sebe kot drugega. Te značilnosti ne zagotavljajo rasti ljubezni. To omogoča samo tista ljubezen, ki je odprta drugemu, sozakoncu, otroku; ljubezen, ki sprejema drugega v njegovi enkratnosti in se mu brezpogojno daruje.
Tedaj je in postaja odsev božje darujoče se ljubezni človeku.

Izvirna podoba ljubezni se pokaže v otroku, kateremu zakonca podarita življenje. Kakor je njuno življenje neprecenljivi dar, tako sta na poseben način postala sodelavca božjega stvariteljskega načrta po spočetju, rojstvu in skrbi za otroka. Kakor je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, da bi mu razodel svojo ljubezen in veselje, lepoto bivanja, obljubo večne sreče ter neminljivega občestva z Njim, tako so starš...