Junija 1991 sem bila v polnem maturitetnem stresu na klasičnem liceju Primoža Trubarja v Gorici, ki je domoval v mogočni stavbi nekdanjega malega semenišča. Pozornost je bila usmerjena na ponavljanje predmetov, ko smo s sošolci z griča nad Rožno dolino opazovali dim, ki se je vil za tanki JLA. Če se ozrem na današnji čas in na spremembe, ki smo jim bili priča v slovenski narodni skupnosti v Italiji v tem za človeštvo sicer kratkem obdobju, je splošna ocena odvisna od teže, ki jo dajemo posameznim ugotovitvam.

Za tiste, ki jim je drago zavedno narodno jedro, bo ocena vredna popravnega izpita, saj se to jedro zaradi demografije in asimilacije krči. Ne bomo sicer trdili, da usiha, a med nami je manj tistih, ki čutijo z matično Slovenijo in za katere je Ljubljana matična prestolnica. Krivca v bistvu ni, saj gre za prirojeno danost vsake manjšinske skupnosti, proces, ki ga lahko le upočasnjujemo, a je dolgoročno neizogiben.

Tisti, ki jim je pomembna zračnost okolja in...