Ko beseda nanese na rožni venec, se pogosto spomnim na prvošolčka Petra, ki je pri verouku s svojo izjavo, da najraje moli rožni venec, izzval nemalo začudenja. Glavnina izmed ostalih, ki so se »zadovoljili« z angelom varuhom ali zdravomarijo, očenaš je bil za večino očitno že predolg, ga je nejeverno opazovala, kako pripoveduje o rožnem vencu. Vsi po vrsti pa smo seveda pričakovali in nazadnje tudi dobili pojasnilo o dečkovi ljubezni do rožnega venca.

Sploh ni dolgočasno

»Doma so ga babica, dedek in teta Marči molili že dolgo, preden se je sredi počitniške vročine na avtocesti zgodila nesreča,« je povzel Peter, mi pa smo vsi po vrsti napeli ušesa in tiho kot miške čakali, kaj bo sledilo. Ker deček ni kazal posebnega navdušenja nad nadaljevanjem pripovedovanja o svoji izkušnji z rožnim vencem, se je njegov prijatelj Tine oglasil s pomenljivim: »No, in …?«

»V avtu nam je postalo vroče, bilo nas je strah, postali smo nemirni in začeli smo se dolgočas...