V različnih časih je človek sprejemal svet na najrazličnejše načine, od velikega optimizma do skrajnega pesimizma. Nemškemu filozofu Leibnitzu pripisujejo izrek, da je ta naš svet najboljši izmed vseh možnih. Drug, še bolj znani nemški filozof Hegel pa je zapisal sicer manj optimistično, da »je vse realno racionalno in vse racionalno realno.«

Današnji človek po grozotah 20. stoletja in v strahu pred atomsko katastrofo takšnega odnosa do sveta ni zmožen.

Iz judovske davnine in iz klasične antike lahko slišimo krike bolečine. Tako sta na primer prerok Jeremija in svetopisemski junak Job v nekem trenutku svojega življenja »preklela trenutek, v katerem sta bila spočeta«. Veliki grški tragik Sofoklej pa je napisal v zboru neke svoje tragedije strašne besede: »Ne roditi se – to je beseda vseh besed.« Za mnoge moderne filozofije in poezijo je svet danes absurden. Kosovel, na primer, je napisal: »Eno je vroče: klic po odrešitvi.« To je torej občutje neodrešenosti. Naš sod...