V enem prejšnjih zapisov je pisec Creda izrazil začudenje, kako v letu usmiljenja ni nikdar in nikjer slišal omembe trpeče Cerkve, po domače duš v vicah. In vendar, če so vredni usmiljenja vsi tako ali drugače na tem svetu, so ga posebej vredni pokojni, ki se še niso dovolj očistili za vhod v božjo slavo.

Ta molk o njih se mi je zdel tem bolj čuden, ker si trpeči na tem svetu lahko tako ali drugače vsaj v malem pomagajo: lačen utegne dobiti jed, raztrganec boljšo obleko, zapornik nepričakovan obisk, žalosten človek veselo novico in tako dalje. Trpeči v vicah si ne morejo pomagati z ničimer. Pomoč jim lahko pride samo od vojskujoče se Cerkve, od njenih dobrih del in molitev.

V omenjenem zapisu je bila tudi trditev svetnice, ki velja za nekakšno specialistko za duše v vicah, da je tamkajšnji ogenj enak po intenzivnosti peklenskemu, od njega ga ločuje samo gotovost, da bo ognja v vicah konec.

Vsakdo med nami ima v spominu vrsto ljudi, ki utegnejo v takšnem...