Foto: Tatjana Splichal

S pepelom zaprašeni da,
v katerega kot angela trobenta
doni duhovnika beseda:
»Prah si!«

Njegov šepet pretresa mi kosti,
zapisane že v matere toplini
trohnobi in tišini:
»Prah si!«

Me čas poslednjega zatona
oropal bo veselja in luči,
nasutih v moje dni?
»Prah si!«

Mar jama bo pobrala vse
trenutke in besede,
ki sem razdajal jih iz svoje bede?
»Prah si!«

Pepel na moje teme se seseda,
razbija vsa slepila in privide,
računica sveta se ne izide:
»Prah si!«

Ko v prah sesujejo se mi kosti in kite,
in v nič izginejo življenja sile,
takrat zaslišim naj, o Bog, besede mile:
»Moj si!«