V sedemdesetih letih, ko ste začenjali kot mlad profesor slovenščine in nemščine poučevati na Slovenski gimnaziji, so šolo imenovali »veliki strup«. Kak­šni časi so bili to za koroške Slovence?

Povsem drugačni kot danes! Napetost v deželi je bila velika. Zavistnim in upajočim v neuspeh »avanture« je bila gimnazija refugium peccatorum, zatočišče grešnikov, Jošku Tischlerju in drugim zanesenjakom pa vzkipevajoči up za narod, ki je bil vse dotlej prikrajšan za višjo izobrazbo. Koroški Slovenci so bili kmetje, delavci, kajžarji, redkokdo se je povzpel više po družbeni lestvici. Nemška nacionalna stran je bila vajena gospodariti. Opraviti so imeli s pohlevno manjšino, ki sicer tudi lepo zapoje in zapleše, ampak politične in družbene artikulacije pa naj ne bi imela. Študentje, inteligenca, izobraženci med manjšino jim niso bili pogodu, zato so gimnazijo imenovali »veliki strup«. Po njihovo smo zastrupljali atmosfero v deželi.

Bile so tudi demonstracije po...