Praznovanje stoletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi v poletju 1917 je v katoliškem svetu dobilo takšno razsežnost, da me ni začudil poudarek, ki sem ga bral v pastirskem pismu portugalskih škofov, da je namreč vrhunec krščanskega češčenja le Sveta Trojica: Oče, Sin in Sveti Duh. To seveda ob polnem priznanju edinstvene, skoraj nadčloveške veličine Matere učlovečene druge božje osebe: hčere svojega sina, kakor jo imenuje pesnik Dante (»Figlija di tuo figlijo«). Ob tem poudarku pa gre še za nekaj drugega, kar ni bilo izraziteje izpostavljeno: da se je Fatima zgodila v istem letu, pravzaprav skoraj istočasno kot Leninova boljševiška revolucija. Kot da je Marija hotela opozoriti na začetek gibanja, verjetno edino v človeški zgodovini – kljub socialnopolitičnemu značaju, v skrajnem primeru le ateizacijo našega planeta. Ruski boljševiki so namreč pričakovali več kot prevzem oblasti v carski Rusiji, trdno so računali tudi na več ali manj istočasen izbruh boljševiške revolucije na Zahodu,...