Po več kot četrt stoletja samostojne države lahko s težkim srcem ugotovimo, da je del slovenske družbe v letih marksističnega totalitarizma moralno ohromel in s tem izgubil voljo za iskanje novih, skupnih izhodišč. Sprava, za katero sta potrebna dva, se nam izmika, ker smo lahkoverno upali, da si jo želimo vsi. V tem smo se motili. Motili smo se, ker smo gledali na spravo kot na politično dejanje. Vedeti bi morali, da gre pri tem za mnogo več kot za družbeni dogovor. Zločini, umori, laži so dejanja z globokimi moralnimi posledicami, ki ustvarjajo v posamezniku in v družbi nevidno, a silno realno breme. Umor vzame življenje žrtvi, a hkrati pohabi zločinca in vse, ki so pri tem sodelovali, pa tudi tiste, ki so videli in vedeli, a so ob strahoti zločina molčali. Tudi laž, ki je sledila nasilju, je pustila svojo sled v družbi, pa tudi v duši tistih, ki so jo zasnovali, in vseh, ki jo širijo.

Kadar postane laž orodje za obvladanje vesti posameznikov in čutenja množic, kadar pos...