Gospod Lap, najbrž vam ni bilo težko z glasom »posnemati« škofa Vovka?

Škof Vovk me je junija 1956 v domači komendski cerkvi birmal, po šestdesetih letih pa sem mu jaz v filmu posodil glas Signo te signo crucis, et confirmo te chrismate salutis, in nomine Patris, et Filii, et Spiritus Sancti. Čez dve leti me je sprejel v semenišču, pozneje sva se še večkrat srečevala … Obiskoval nas je v semenišču v Pazinu, za nas Slovence je bil to poseben dogodek, vsakič nam je prinesel čokolado.

Ste se od njega »nalezli« gromkega nastopa, mogočne drže? Če vas gledamo in poslušamo pred oltarjem, si zlahka predstavljamo škofa Vovka.

(nasmeh) To so mi že večkrat povedali. Po njegovi smrti sem kot bogoslovec »podedoval« njegov talar, bila sva podobne postave. Seveda ga nikoli nisem posnemal v drži ali z glas...