V cerkvi sem slišal, da je vera Božji dar. Ob neki drugi priložnosti pa sem ravno tako slišal, da je nevera greh in da moramo prositi odpuščanja zanj tudi v imenu nevernih. Ena od zgoraj navedenih trditev ne more biti pravilna, saj se izključujeta. Če je namreč vera Božji dar, ki nevernemu ni bil dan, potem ne more imeti neverni nobene krivde. Kako je torej s tem? (Vprašanje dopolnjujem s trditvijo, ki izhaja iz molitve, ki jo je fatimskim pastirčkom povedal angel miru: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«) Matija iz Dobrepolja

Vaše vprašanje, gospod Matija, kaže na navidezno protislovnost glede odnosa »vernih in nevernih«, v resnici pa gre bolj za to, da moramo pri verovanju upoštevati različne vidike, ki se med seboj dopolnjujejo, ne pa izključujejo. Ob tem, ko se zavedamo, da je vera Božji dar, pa je potrebno upoštevati človekovo razumno...