Vsak je že kdaj slišal zafrkljivi rek: »Potrpljenje je božja mast, a gorje tistemu, ki se maže z njo!« Ta Credo pa bo postavil vprašanje: »Kaj pa če še bolj gorje tistemu, ki se z njo ne maže?« Potrpeti, to je glagol, ki ga tako ali drugače po malem spregamo vsi. So poklici, ki si jih brez potrpljenja ne moremo predstavljati. Vzemimo na primer zdravniški poklic, ki pri vestnem zdravniku zahteva kar junaško potrpežljivost. A to krepost v manjši meri zahteva tudi vzgojiteljski poklic, posebej v osnovni in srednji šoli. Prav tako jo zahteva tudi duhovniški poklic: Beri dnevnik škofa Jegliča, pa boš videl, kaj je ta človek zmogel časa v spovednici. Sicer pa skoraj ni poklica, ki mu potrpežljivost ne bi bila koristna, če že ne potrebna. Človek mora najprej potrpeti sam s seboj. So ljudje, ki se imajo za značajsko popolne, a ti so zelo redki. Povečini bi vsi radi na sebi kaj spremenili. A tukaj gremo že na moralno področje, v sfero ponižnosti, torej priznavanje svojega moralnega umanjkanj...