Mene k polnosti življenja najbolj ovirajo zamere. To, česar ne morem izreči zaradi nekakšne naučene uvidevnosti do drugih, brbota v meni kot juha na premočnem ognju. Dolgo časa mi je bilo to samoumevno.

Zakaj sem se ugriznila v jezik?

Potem pa sem se zdrznila, ko nam je duhovnik Peter Pučnik povedal, da je ob uporabi receptov v slogu »Stisni zobe! Ugrizni se v jezik! Potrpi in sprejmi!« velika nevarnost, da človek pohodi samega sebe; da se potepta. Spomnil nas je na to, naj ohranjamo dostojanstvo, ki nam ga je dal Bog v trenutku, ko nas je ustvaril. »Kateri avtor si ne želi dobrega izdelka?« nas je vprašal in potem sam zase odgovoril, da si Bog za vsakega od nas želi, da bi živeli na polno, da bi ljubili in bili ljubljeni. Prosil nas je, naj nikoli ne poteptamo svojega življenja in ne življenja drugih.

Ne poteptaj sebe niti...