Slovenci si lahko mirno priznamo, da nismo rojeni govorniki, kakor so to naši zahodni in vzhodni sosedje. Samo na sebi to ni tragično, saj nismo v antiki, ko je govornik imel na voljo samo svoj glas ali kvečjemu trobljo. Je pa neko umanjkanje. Ni mogoče, da se to ne bi kazalo tudi v cerkvenem govorništvu, čeprav je to menda predmet teološkega študija. Njegov smoter sicer ni besedni blišč, ampak posredovanje resnice. Že to mu jemlje retorični zagon. Vendar je celo božji Učitelj uporabljal literarne prijeme, na primer prilike.

Smoter slovenskega govorništva je, kot rečeno, posredovanje resnice o Bogu, človeku in svetu. Kar pri tem poslušalec najbolj pričakuje od govornika, je njegovo prepričanje o tem, kar govori. Neomajno prepričanje o resnicah nicejske veroizpovedi in pozneje razglašenih resnic. To posredovanje ne more biti po vsem prepričljivo, če je podano neosebno. Poslušalec z lahkoto zazna, koliko govornik svojo besedo osebno doživlja, brez abstraktne puščobe. Abstrakt...