Ljudje, kristjani, si svetost pogosto predstavljamo nekoliko narobe. Radi jo zreduciramo na nekakšno moralno popolnost, življenje v skladu s pravili in v najboljših primerih še nekaj več, nekaj herojskega. A kaj je prava svetost, nam je v Pismu Korinčanom razložil že sveti Pavel: »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,3). Svetost ni v moralni popolnosti niti v altruizmu; prava svetost je v ljubezni. Pa ne v tisti ljubezni, ki jo, zatajujoč sebe, nekako izsilimo iz svoje volje in razuma, temveč v tisti ljubezni, ki je odgovor na Božjo ljubezen. V ljubezni, ki jo sicer živi svetnik, a je v bistvu Božja ljubezen sama, ki se preko njega, svetnika, izliva med ljudi. Svetost tako ni stvar naših naporov, naše volje, ampak našega odnosa s Kristusom. »Brez mene«, nam na srce polaga Gospod, »ne morete ničesar storiti« (Jn...