Ko sem v četrtek, 14. septembra, poslušal razpravo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v Državnem zboru RS na temo blagoslovitve podružnične osnovne šole na Polici pri Grosupljem, sem kot katoličan na trenutke zdvomil vase in v svojo identiteto. Poslanka Levice je kakor mantro ponavljala litanije o tem, da je zgodovina katoliške Cerkve polna zločinov in zlorab. Ob poslušanju se je v meni sem in tja prebudilo vprašanje, ali imam kot duhovnik pravico do tega, da sem. Verjetno se je to težko občutje prebudilo v marsikaterem poslušalcu in če bi bilo mogoče narediti satelitski posnetek psihološkega razpoloženja, bi nad Slovenijo prikazal oblak sivine, ki pritiska misel k tlom, medtem ko bi se marsikje prikazalo bogastvo zelenih, modrih, belih ali rjavih barv, ki odgovarjajo sončnim žarkom od zgoraj in z njimi dihajo.

Občudoval sem modrost predstavnikov ministrstva, ki se niso pustili ujeti v zanko igralskih, a praznih poslankinih besed, ampak so mirno pokazali, da...