Zelo dobro vas slišim, da bi radi z vztrajno in prepričevalno besedo razrešili ta spor, ki pa je, kot verjetno razumete, prvenstveno sinova zadeva, ki jo mora sam rešiti, saj je v celoti njegova odgovornost. Vidva sta starša in verjamem, da sta zelo dobra starša, sicer se sploh ne bi ukvarjala s sinovim zapletom okrog izpitov in magisterija. Imata pa seveda vsak svoj pristop. Mož trdi, da si je vajin sin s svojim brezdeljem in lenobo zapravil vse adute, saj je bil do skrajnosti neodgovoren. Vi v nasprotju s tem trdite, da je še mlad in naj bi bila to sicer res zanj velika učna ura, a naj bi bil tu tudi prostor za razumevanje in usmiljenje. Vse je še pred njim, vse se še da popraviti. To je vsekakor tudi res, res pa je tudi, da si sin v tem razdobju ustvarja svoj življenjski slog in postavlja svojo lestvico...