Živimo v času skepticizma in relativizma, ki razjedata človekovega duha. Nekateri filozofi so v imenu »kritičnega razuma« prišli tako daleč, da razglašajo konec človeka, to je: da človek o sebi ne bo imel več iste podobe, kakor jo je imel doslej, odkar se pozna in o čemer govorijo najstarejša poročila o človeku. Ta prepričanja se pretakajo v prepričanja najširših množic. Simptomi skepticizma in relativizma se kažejo v izjavah »Saj je vse vseeno!«, »Saj je vse brez ‘veze’«, »Saj ni resnice« in njim podobnim. V prepričanju, da sledijo razsvetljenim mislecem, se imajo te množice tudi same za moderne; pustile so se prepričati, da so vrednote odvisne od vsakokratne situacije (= relativizem) in da je zagovarjati resnico nekaj staromodnega (= skepticizem). Zato je zanje vprašanje, ali obstaja človeški ideal, ki mu moramo vsi slediti, nesmiselno. Edini ideal je le vedno večje udobje. Ob tem se pozabijo vprašati: »Ali bi mi bilo še vedno vse vseeno, če bi se sam znašel na dnu družbe. Ali bi...