Prvi november je uradno in po tradiciji sicer res še vedno dan mrtvih, a po mojem mnenju postaja vse bolj tudi in predvsem dan živih. Potrditev, da je tako, sem letos doživela tudi ob skupini mladih, s katerimi smo se med jesenskim sprehodom na Golovec pogovarjali o življenju in smrti.

Smrt in življenje sta tesno povezana in prepletena in hodita z roko v roki – brez prve ni drugega tako kot brez drugega ni prve. Z rojstvom se začne tudi minevanje, človek je vsak dan bliže smrti oziroma slovesu od zemeljskega bivanja. Kako prav imajo filozofi in teologi, ki poudarjajo, da je vsaka noč s svojim mirom, tišino in spokojnostjo podoba slovesa od tuzemskega življenja in odhoda v večnost. Ta je za nas sicer še uganka in neznanka, mogoče pa jo je slutiti, čutiti in zaznavati ali vsaj priznavati njen obstoj.

Človek potrebuje skrivnost

Všeč mi je bila soglasna ugotovitev, do katere smo prišli v naši skupini med sprehodom na Golovec – da človek potrebuje kanče...