Vem, nekega dne bom izdihnil
in ne bom več vdihnil,
nekega dne bom zaprl oči
in jih ne bom več odprl;
vsi bodo ostali v minevanju,
moje srce pa ne bo več bilo v času.

Vem, nekega dne bom stopil pred Resnico:
nič več ne bo dvomov in ne vprašanj,
nič več prikrivanj in ne sprenevedanj;
vse barve bodo takšne, kot so,
vsa dejanja bodo brez oblačil,
vse misli in besede bodo na odru.

Vem, nekega dne bom soočen z možnostjo,
da bi za zmeraj izgubil svetlobo,
da bi bil za vselej odstavljen od ljubezni;
videl bom vse, kar ni bilo lepo in meni v čast,
spregledal bom malikovanje samega sebe …
in srce bo kot posoda, polna solz.

Vem, nekega dne bom odrešen strahu,
da bi bil samo pravično poplačan!
Znašel se bom v brezcarinski coni ljubezni,
izkušal bom vso pogrešano bližino,
kot da bi ležal na prsih neba,
bom doživljal vso zamujeno sprejetost.

Vem, v smrti me bo pričakal Jezus;