In kar na lepem sem stal v dolgi vrsti. Gneča, vam rečem. Kot pred vrati nakupovalnega centra dvajset minut pred odprtjem, na dan, ko uveljavljaš popust na točke. Krogce. Pike. Podpičja. Zvezdice. Čebelice. O, kaj pa vem … Gneča, pač! Je pa res, da tam, pred trgovino, nikoli ni vrste. Tam je le prerivanje in borba: Mož na moža. Oziroma: cekar na cekar. Tu pa: red in disciplina. In mrtvaška tišina.

Pojma nisem imel, kako sem se znašel v tej vrsti. Mislim … to, da sem umrl, mi je bilo jasno. A nisem videl nobene bleščeče svetlobe. Nobene nezemeljske topline nisem čutil. Po nobenem predoru se nisem sprehodil. In posledično tudi ni bilo nobene lučke na koncu predora. Nobenega glasu ni bilo, ki bi me klical in vabil. Nihče me ni sprejel in pozdravil. Kot vsak večer sem zlezel v posteljo, se pokril z odejo, potem pa kar naenkrat: bumf!, tresk!, lahko noč! in že sem stal v vrsti.

Ki se ni nikamor premaknila. Groza! Če kaj sovražim, je to čakanje. V vrsti. Pekel, vam rečem...