Mogoče je bila za to kriva temačna in neobljudena okolica – stare hiše v slepi ulici ob progi in opustela črpalka in prazna mestna vpadnica: tisti večer, bil je eden prvih dni v novem letu, je od majhne pekarne vela težka samota. V predprazničnem času ni bilo opaziti, da je njena božična osvetljava skromna, narejena na hitro in brez posebne skrbi; bila je del pisane svetlobne mreže, v kateri so utripale ulice, trgi in vrtovi v neštevilnih odtenkih domišljije, ki se je, bodisi za plačilo mestnih oblasti bodisi iz osebnega veselja, barvito prižigala v najrazličnejših kompozicijah. Tedaj pomanjkljivosti niso bile vidne: bilo je, kakor da se vsak praznični glas pridružuje velikemu svetlobnemu zboru in se zliva z njegovo melodijo. Zdaj je bilo povsem drugače: na ozadju nerazsvetljene notranjosti se je razločno videla cenenost tega elektronskega okrasja; za silo izpolnjena norma obveznega kiča, nič drugega. Utrujeno utripanje v izložbenih oknih je zdaj vabilo v prazno in zaprto pekarno .....